Zavarovalnica Triglav
 

 

 

Kako v Alpe

 

Že dalj časa se spopadam s problemom, kako v Alpe. Kako do Bovca ni velikih skrivnosti, kako pa se prebiti od tam v prave Alpe, mi zaradi pomanjkanja časa in letenja ob dneh, ko raziskovanje zaradi različnih razlogov ni bilo najbolj primerno, že nekaj časa predstavlja velik izziv. Ob svojih stratosferskih izletih v Ziljsko dolino sem se domov vedno vračal prek Lesc, ker sem hotel svoje polete vedno nadaljevati po Karavankah zato nisem o poznih popoldanskih vračanjih na Bovško stran vedel nič drugega kot to kar pozorni poslušalec lahko razbere od izkušenejših kolegov. Tako je bilo do 5. in 6. maja 2011.

Vremenska napoved za 5.5.2011 je bila dobra, v Alpah odlična, ker pa dopoldne nisem mogel priti na letališče in sem posledično vzletel pozneje kot bi se dalo, sem si zadal cilj čim bolj daleč v Alpe. Dviganje nad Suhim vrhom (najvišji vrh Nanosa) je že lepo "delalo" in me s povprečnim dviganjem 2,3 m/s izstrelilo do roba G zračnega prostora. Če me spomin ne vara, so me v Alpe vabili tudi lepi kumulusi nad Golaki in Čavnom, zato sem se odločil, da v Alpe splezam po "primorski avtocesti", ki za jadralce poteka od Postojne preko Cola, Golakov, Čepovana do gora nad Tolminom. Pred mano sta opisano pot ta dan že preizkušala 4A in SJ, ter poročala o dobrih razmerah. Zapodil sem se za njima ter na Čavnu pobral lepo dviganje, ki mi je omogočilo, da se preko Banjške planote podam do Mrzlega vrha pod Krnom. Med potjo sem pobral še malo slabše dviganje, ker sem se hotel izogniti pasti, ki jo večkrat zakuhajo tolminski hribi. Večkrat se je namreč že zgodilo, da smo "taborili" prav nad Mrzlim vrhom, ker smo prišli pod njegov vrh; kolega, ki je bil nekaj sto metrov višje, pa je ravno nad vrhom hriba javljal zelo dobro dviganje in se brez težav odpeljal naprej.

Vetra tega dne skoraj ni bilo, saj se je rahla burja že po nekaj zavojih v dviganju polegla in prevladali so lokalni vetrovi hitrosti pod 5 km/h, v Alpah je nad 1900 m QNH pihal severnik s hitrostjo 18 km/h. Od Mrzlega vrha proti Avstriji sem tako pričakoval dviganje na pobočjih Krnskih gora, ter posledično zadostno višino za preskok prek Njivic v Bovške gore. Načrt mi je z lahkoto uspel in ker je bila baza oblakov na 2200 m se nisem počutil ravno stratosfersko (čeprav bi marskdo rekel da sem bil v stratosferi), zato sem pot nameraval nadaljevati prek Bavškega Grintavca, Jalovca ali Mangarta, ker sem imel občutek, da je tam baza višje. Po načrtu bi moral na enem od naštetih vršacev nabrati zadostno višino za udoben preskok proti Ziljski dolini, a se je svtvar malo zapletla. Neizkušenost je botrovala temu, da sem naredil napako. Na Bavškem Grintavcu sem se sicer res spravil na 2500 m in se že videl v družbi meni manj znanih avstrijskih in italijanskih gora, sploh ker se je na Jalovcu naredil lep kumulus in me vabil, a ko sem prišel pod njega mi je pokazal le figo. Držal sem se načrta in upal, da me bo rešil Mangart, ki pa tokrat ni želel sodelovati. Spoznal sem, da bi se moral z Bavškega Grintavca "zapoditi" direktno proti Predelu in naprej proti kumulusom na pobočjih Viša in Montaža. Znašel sem se na Predelu malo nad okoliškimi vrhovi (kot to prikazuje slika desno) in ker dviganja nisem našel sem se spraševal ali ima smisel nadaljevati. Ker sem vedel, da sem naredil napako, ter zaradi pomanjkanja izkušenj sem se odločil, da se obrnem nazaj proti Bovcu, še enkrat naberem višino in poizkusim znova. Tako sem nad trdnjavo Kluže v Loški steni dobil prvo raztrgano dviganje, ki mi je omogočilo priključek na boljše divganje med Svinjakom in Bavškim Grintavcem. To pot višine 2500 m nisem po nepotrebnem zapravljal z ovinki, ampak sem se odpravil naravnost pod lepe kumuluse nad Predelskim jezerom, ki sem ga dosegel na spodobnih 2200 metrih. Ko se po pol leta poizkušam spomniti, kaj mi je tisti dan rojilo po glavi ter kaj vse sem premišljeval ter zakaj za vraga nisem pogledal kaj se dogaja na Višarjah ali pa vsaj na Višu, se ne morem spomniti nič pametnega. Vem le, da mi je glava v kabini skoraj eksplodirala od vsega, kar sem želel v tistih trenutkih premisliti ter da sem zvečer še dolgo v noč analiziral in premišljeval, kaj vse sem naredil narobe in kaj vse bom naslednjič naredil bolje.

Vsaka šola nekaj stane. Potrplenje je božja mast.

Slovenska pregovora.

V Alpah sem se naučil to, da moraš točno vedeti kaj delaš, kajti v nasprotnem primeru se hitro zgodi, da moraš kje "nabirati gobe" medtem ko se drugi vozijo v stratosferi. Očitno od Predela naprej nisem točno vedel, kaj počnem. Najbrž sem pred seboj videl le večkratnega rešitelja - Dobrač, kajti obračanje na sredini Rabeljskega jezera ne govori v prid teoriji, da ga nisem. Snovi za razmišljanje sem očitno imel polno kabino, zato je bilo zanjo treba plačati. Pogled naprej je namreč govoril, da bi bilo lepo splezati malo višje, kajti nasproti so mi prihajali hribi nad Trbižem. Ker sem pričakoval severni veter, sem jih neuspešno napadel s severne strani. Nič hudega, sem si mislil, saj ima Dobrač lep kumulus nad vrhom, napadem ga z južne, s soncem obsijane strani; stavim, da bo nekje dobro dviganje in v hipu bom spet v igri za nadaljevanje dogodivščine. Dobrač dosežem na 1250 m nad morjem, kar je približno 700 m nad letališčem v Noetschu. Prisesam se na pobočje, a glej ga zlomka - ob pregledu privetrne strani izgubim še dodatnih 150 metrov. V podobnih in še precej slabših položajih, ki so se na koncu srečno iztekli, sem se že večkrat znašel, zato sem vedel, da je takrat najbolje na kup nabrati vse odvečne misli, kot so: kdo bo kaj rekel, kdo te bo prišel iskat, kaj bo če bo in podobne, jih lepo zapakirati v globok vdih ali kaj podobnega in jih skozi okence kabine poslati naravnost na zemljo, ker jih potrebuješ samo tam. Nato si je najbolje narediti načrt in se ga držati kot pijanec plota. Načrt je takrat bil: pregledati s soncem obsijano pobočje Dobrača v nasprotni smeri kolikor daleč si bom lahko privoščil ter se v skrajnem primeru obrniti nazaj na letališče v Noetschu ter tam pristati. Na dviganje mi ni bilo potrebno dolgo čakati, saj sem v neki grapi, malo bolj vzhodno od tam, kjer sem prvič preletel  na pobočju Dobrača, naletel na močno a zelo ozko dviganje ter ga začel počasi centrirati. Ker je v višinah vlekel sever, sem imel na vrhu grebena nekaj težav, da sem se prebil nad vrh in zapustil dviganje na 2500 metrih. Kot že rečeno, sem imel ta dan eksperimentiranja čez mejo za polno kabino, zato sem se odločil, da se domov vrnem prek Lesc, ob ugodnih vremenskih razmerah poizkusim Kamniško-Savinjske Alpe, ob neugodnih pa se poizkusim pretihotapit čez Jelovico in se v skrajnem primeru po spodnjih Bohinjskih gorah poizkusim pregoljufati do Krna - odskočne deske za Ajdovščino. Karavanke so lepo sodelovale ter mi na Trupeju in Kepi postregle z dvema lepima dviganjema, vendar sem na Stolu takoj spoznal, da je nesmiselno riniti proti golemu Krvavcu. Nabral sem višino in se zapodil proti Ratitovcu, ki rad postreže z dviganjem za dolet do doma. Tudi tokrat me ni razočaral in kmalu sem začel razmišljati, kako pogledati kaj se dogaja na morju, a ker se do tam ni zgodilo nič netipičnega - stvari, ki bi jih rad povedal pa je še nekaj - o tem kdaj drugič. Ob pristanku sem vedel, da dneva nisem izkoristil kot bi ga lahko, a sem bil vseeno  vesel domačega travnika, ker je to pomenilo, da bom kabino lahko ponoči v miru izpraznil in se pripravil za napad naslednji dan.

Naslednji dan me je že na vse zgodaj poklical Marjan Jančič, ki ga je očitno pogled na OLC prejšnji večer prepričal, da je pametno izkoristiti dobro vremensko napoved. Za cilj sem si zastavil popraviti napake prejšnjega dne in se čimbolj spoznati z Ziljsko dolino. Tudi tega dne sta se dogodivščinam naproti podala SJ in 4A, z Marjanom pa sva se dogovorila, da bo on vzel P9, jaz pa naj si pripravim Prikupno Julijo. Pogled na "klobaso" in vremensko napoved je razkril da bodo podobno kot dan prej prevladovali lokalni vetrovi s hitrostjo do 10 km/h. 

Jaka, naš upravnik, mi je nad Postojnsko jamo našel lepo dviganje in Marjan, ki je bil naslednji v vrsti za "matranje" uboge Citabrije, se je povlekel v na mojo višino, tako da sva prelet začela praktično na istem mestu in na isti višini. Kot bomo videli v nadaljevanju, sem na začetku tega dne odkrival toplo vodo oziroma nisem imel sreče. Marjan se je z najinega prvega dviganja zapodil naravnost proti oblaku na kurzu Postojna -  Golaki, medtem ko se je meni zdel boljši velik kumulus malo zahodno od kurza. Čeprav je kumulus izgledal obetavno, me je pod njim pričakalo le spuščanje, Marjan pa je javil dvometraša. Zapodil sem se k njemu in samo zaradi ovinka proti njemu izgubil 150 m višine. Do Golakov sem ga z veliko sreče v centriranju dviganja in zaradi boljšega letala sicer ujel, a se je kot že tolikokrat do sedaj dobesedno "zalimal" na smreke in krožil nad njimi toliko časa, da se je zraku okoli njega "utrgalo" in ga skupaj s P9 izstrelilo na 2200 m nad morjem. Tisoč metrov pod njim sem se končno odločil, da je zadosti taborjenja med Čavnom in Golaki ter da je bolje, da pogledam kaj se dogaja nad Vitovljami. Spet bom delal ovinek in spet samo zato, ker nisem delal s svojo glavo in sem se preveč ukvarjal s tem, kaj počnejo drugi. Slabe volje se odpravim okoli Čavna, a pričakovanega dviganja na drugi strani hriba ni. Dobim sicer dviganje, a je 1400 m nad morjem daleč od tega da bi lahko sploh pomislil na planiranje proti Tolminu. Premaknem se proti severu malo globlje nad Trnovski gozd, najdem balonček, ki me dvigne za nekaj sto metrov, se zopet premaknem proti severu, zopet najdem balonček in se na ta način nekako pregoljufam do Čepovana na 1800 m. Sedaj ali nikoli, si rečem in se odpravim proti Mrzlemu vrhu, a kmalu ugotovim, da se bom ujel na njegovo finto, o kateri sem pisal zgoraj. Čeprav je skoraj 20 km pred mano, mi Marjan svetuje Kobiljo glavo, a jo dosežem 300 m nižje kot on, zato ni tako radodarna kot do njega. Zopet sem naredil ovinek,, saj se okoli Mrzlega vrha ob pobočju - na katerem pobočnik piha ravno toliko da držim svojih 1100 do 1200 m nad morjem - prebijem na sedlo, ki loči Mrzli vrh od pobočij Krna, Batognice, Peskov, kjer končno dobim pametno dviganje. Ostali medtem že javljajo močna dviganja v Ziljski dolini in na Višarjah, zato se zapodim za njimi. Kot dan prej tudi tokrat najdem naslednje dviganje na pobočju Svinjaka, a me izkušnja prejšnjega dne prepriča, da se tokrat odpravim do Predela preko Loga pod Mangartom. Predel dosežem na višini 1800 m nad morjem, za moj okus malo prenizko, da bi polet nadaljeval. Odločen sem da tokrat ne bom pobegnil po višino na Bovško, ker že tako zaostajam za ostalimi in z malo sreče najdem balonček ravno nad mestom, kjer se je leta 2000 utrgal plaz, ki je pod seboj pokopal del Loga pod Mangartom. Na 2100 m izgubim balonček in se poizkusim pretihotapiti na italjansko stran, a me misel na dan prej prepriča, da bi bilo nemara bolje nabrati še kak meter. Vrnem se nazaj nad plaz v upanju, da se me še malo usmili. Naberem še 100 m več kot prej in si rečem: "No guts no glory", kar bi po naše pomenilo: "Kdor ne tvega, ne dobi" in odpravim se naravnost pod kumulus nad Višarjami. Nikoli več ne bom razumel, kaj je bilo z istim kumulusom narobe 6 minut prej, ko sem imel 100 metrov manj. Če me vprašate sedaj, bi vam odgovoril, da popolnoma nič, a če bi moral na vprašanje odgovoriti v trenutku, ko sem prvič poizkusil prečkati Predel, vam bi najbrž takoj zrecitiral 10 stvari za katere bi mi kmalu dokazali, da so popolnoma brez pomena.

No guts no glory. Kdor ne tvega, ne dobi.

Angleški pregovor in slovenski pregovor z enakim pomenom.

Takoj ko sem dobil dviganje nad postajo gondolske žičnice sem vedel, da bom kmalu v Ziljski dolini, čeprav je bilo dviganja zgolj za 1,2 m/s. Baza oblakov je bila tu višje in oblaki naprej po zastavljenem kurzu so bili še višji. Med vrtenjem sem se zavedel, da sem v Alpah prvič, ko baza ni bila že na naši strani v stratosferi. O letenju do Lienza nima smisla zgubljati besed, kajti pri bazi na 3000 m in z dviganji 3 m/s je potrebno upoštevati samo pregovor "Think positive, flaps negative". Ker pa DG-300 nima zakrilc mi je preostalo samo to, da krmilno palico tiščim čimbolj naprej. Ko sem bil na grebenu severovzhodno od letališča v Nikolsdorfu pri Lienzu, so se po radijski zvezi začeli pogovori o tem koliko je ura ter o tem, da bi se bilo dobro obrniti proti domu. Mene ter še nekega zmajarja se greben ni in ni želel usmiliti in nama dati še kakega metra, ki sva ga potrebovala za nadaljevanje poti v resne gore, zato sem se odločil, da se kljub temu, da sem najbližje domu obrnem. V mislih sem imel željo, da sam prvi poizkusim kako izgleda, ko je po dolgem preletu v Alpah potrebno preskočiti na Bovško stran s severa. Eno je namreč, če veš kje so šli drugi, drugo pa če moraš sam ugotoviti, kje je možno iti. Poleg tega bi imel najbrž še čas za preizkusit kako drugo možnost, če bi se moj načrt s povratkom prek Predela izjalovil. Zapustim zmajarja in se premaknem po dolini, ki poteka med Lienzom in Spittalom nekaj kilometrov vzhodno pod lep kumulus, se dvignem na 3100 metrov in se odpravim skoraj direktno do dviganja, ki ga dobim šele na višini 1800 m na pobočju severno od Trbiža. Da je dviganje kar dobro mi potrdi jata vsaj petdesetih štorkelj, ki pride preverit dviganje nad mano, ter vprašanja kolegov, ki jih je kar naenkrat začelo zelo zanimati, kje sem in kaj počnem. Dviganje se na 2500 metrih nenadoma konča in v glavo se mi prikrade misel, da moram splezati samo še čez Predelsko sedlo in najbrž bom prišel do doma. Prelaz brez težav prečkam na 1800 m ter se po znani poti, ki deluje brez problemov prek Svinjaka, sedla na Njivicah ter Krna odpravim proti pobočju med Novo Gorico in Razdrtim, ki ponavadi postreže z dviganji tudi zvečer. Nekaj minut za mano mi sledita 4A in SJ. Marjan, ki je imel medtem težave z višino in je malo zaostal za nami, pa je še ob pol šestih nad Višarjami na 1750 metrih pobral 0,9 metersko dviganje do višine 1950 m, ter se varno prepeljal čez Predel.

Čeprav poleta za mnoge nista bila nič posebnega in čeprav nista bila niti moja najdaljša poleta te sezone, mi bosta za vedno ostala v spominu kot preleta, na katerih sem se zelo veliko naučil. Še enkrat sem namreč spoznal, da je pri letenju še bolj kot pri drugih stvareh prav vse v glavi. Ko si nekje, kjer se je potrebno odločiti ali pot nadaljevati ali se obrniti se je - če ni kakšnih drugih vzrokov vremenske ali tehnične narave - potrebno enostavno odločiti in pot nadaljevati, pa čeprav ti povratek onemogoča stena. Kaj naredi glava in sto metrov nižje kot je človek vajen, je lepo vidno ob analizi poletov. Ob poizkusih preboja čez Predel sem se vsaj 5 krat znašel na višini med 1900 in 2200 m a sem si le enkrat "drznil" nadaljevati pot naprej. Ali 300 m res pomeni tolikšno varnost kot v glavi? Ko prideš na predel na 1900 m in želiš v Italijo bi dal vse za dodatnih 300 m, ko pa se vračaš čez Predel proti domu se ti zdi, da bi lahko brez težav prišel čez tudi 100 m nižje. Res je, da je do letališča v Bovcu le 10 km do letališča v Noetschu pa 17, a bi moral ob normalnih razmerah z višine 1800 m doseči oba. Spoznal sem tudi, da je Ziljska dolina do Laasa zelo široka in da je v njej veliko terenov za zunaj letališki pristanek, kar omogoča lagodno načrtovanje preleta. V prejšnjih spoznavanjih Alp sem se vedno vozil po Karnijskih Alpah in ugotavljal kam gre kakšna dolina ter kje in kako se pride do terenov za pristanek po dolinah, namesto da bi se ukvarjal s tem kje so dviganja in kako bom najhitreje napredoval. Vprašanja ne samo, da so mi jemala dragoceni čas za razmišljanje, ampak so povzročala nelagodje in s tem jemala pogum za napredovanje v neznano. Primerjava poletov z drugimi jasno pokaže, kako malo je včasih potrebno, da se znajdeš v položaju, v katerem moraš počasi nabirati metre, medtem ko drugi veselo dirkajo po svetu. Tega pa se ne sme jemati kot nekaj slabega, ampak se je potrebno iz vsakega še tako kratkega in ponesrečenega poleta naučiti vsega, česar se lahko.

Moj oče je bil v mladih letih alpinist in že kot otroku mi je v glavo vcepil, da je Alpe potrebno spoštovati, sicer te hitro kaznujejo. Najbrž je tudi to in pa nekaj neprijetnih in dolgih "kampiranj" na pobočjih pripomoglo k temu, da sem prelete čez mejo, kjer mi teren ni tako podrobno poznan kot doma, jemal skoraj s strahospoštovanjem. Opisana leta sta me osvobodila podzavestne zavore in mi v spomin vtisnila drugo že skoraj pozabljeno misel iz otroštva. V Alpah je prav vedno zelo lepo.

Miha Premrl

igc datoteka poleta 5.5.2011.
igc datoteka poleta 6.5.2011.

 

Zadnje s foruma

mikepapa / 8th April 2019

Navigacijski plan in preračun težišča

....................

mihakos / 15th March 2019

Re: Varnost letenja

....................

mikepapa / 12th March 2019

Re: Varnost letenja

....................

mikepapa / 12th March 2019

Re: Spomini Draga Gabriela

....................