Jadralno letenje

Motorno letenje

Starodobniki

 

Moj pogled na Boštjanovih FAI 500

Zakaj letim? Ker je svet v zraku lepši, prijaznejši, ker v zraku spoznaš prave prijatelje, ker so vsakodnevni problemi nekje daleč pod tabo ter predvsem, ker v zraku prav za vsakega izmed nas veljajo isti naravn zakoni. V zraku ni važno ali si rumene, rdeče, črne ali pa bele polti, si revež ali enormni bogataš človek, ki nikoli ne spregovori besede ali pa največji nakladač, pilot s tisoči preletenih ur ali pa nekdo, ki se je pravkar prvikrat usedel v letalno napravo, prav vsi smo si enaki in prav vsi prijatelji.


Dogodivščina treh prijateljev se je zame začela že v soboto 11.4.2014, ko sem od Sandija že zjutraj prejel naslednje sporočilo: »Dobro jutro. Kot kaže bo v nedeljo res super vreme! Baze na 2500 in zmerna termika s kumulusno oblačnostjo. Predlagam da sva zgodnja in mogoče napadeva celo 500 ali pa Ziljskih 600 km. Malo preštudiraj pa se slišiva. Sem pogledal 3 modele vsi enako kažejo. Jugozahodni veter je samo prehoden. V nedeljo ga bo manj. Mislim da tega ne smemo zamuditi.« Tudi sam sem z enim očesom spremljal vreme in opazil možnost lepe nedelje. Sandijevo sporočilo mi je samo še potrdilo, da bo potrebno v nedeljo odleteti kaj resnega, še bolj pa sem bil v to prepričan zvečer, ko je še enkrat poslal elektronsko sporočilo z natančnim opisom vremenske situacije. Elektronsko sporočilo je očitno premamilo tudi Boštjana saj se nama je zjutraj pridružil pri pripravah na polet. Za dnevno nalogo smo določili FAI 500 trikotnik z obratnimi točkami: Postojna, letališče Lienz – Nikolsdorf, Maribor most, Postojna. Za sekundo smo razmišljali celo o tem, da bi šli po »gajbo*« na Ptuj vendar smo se odločili, da je dneva škoda za dodatno nepotrebno tveganje za zunaj letališki pristanek. (*Ptujčani so že pred časom obljubili gajbo za vsakega, ki preleti iz Postojne na Ptuj, ter dve za vsakega, ki se vrne nazaj v Postojno. Seveda nismo ostali dožni tako da enako velja tudi za obratno smer.) Izstrelili smo se v zrak kjer pa razmere na začetku niso bile najboljše in smo se komaj obdržali v zraku. Vreme je od Snežnika naprej proti Hrvaški in Velebitu ter proti Dolenjski že pokalo medtem , ko proti Alpam v smeri zadane naloge obeti niso bili ravno najboljši, zato so po radiju padale pripombe o tem ali ne bi bilo mogoče plet bolj smiselno nadaljevati v kaki drugi smeri. Kljub poznejšemu štartu od predvidenega tega nisem želel. Zaupal sem vremenu in našim sposobnostim. Vedel sem, da bo vreme počilo in omogočilo hitro napredovanje tudi v naši smeri, le maksimalno ga je bilo potrebno izkoristiti zato sem po radiu sporočil, da verjamem v nalogo in, da jo je možno obleteti ter, da jo bom napadel kljub temu, da mi kolega ne sledita. Soglasno je bilo odločeno da polet nadaljujemo po prvotno določenemu planu.
Po skupnem štartu smo se zapodili pod sveže formirane kumuluse nad Predjamo in Boštjan je kmalu dobil lepo dviganje, ki sta ga s Sandijem takoj izkoristila. Sam sem si ogledoval drugi kumulusi, ki pa mi ni prijel, zato sem se spravil pod oba kolega in tako že na začetku rahlo zaostal za njima. Nad Golaki so bili naslednji kumulusu podobni oblaki zato ni čudno, da smo se spet srečali pod njimi a sem zato, ker sem želel nadoknaditi izgubljeni čas prišel na Golake približno 200 m nižje od kolegov, ki sta lahko pot nadaljevala direktno proti Čepovanu, sam pa sem se moral peljati okoli Čavna, kajti smreke med Golaki in Lokvami mi niso prav nič dišale. Iz pogovora kasneje sem izvedel da se tudi kolega kljub večji višini nista popolnoma otresla misli na smreke v oklolici Lokev. Za mene je bila stvar končana, ker so me izkušnje učile, da je velika možnost da izgubim veliko časa v Vipavski dolini. Predstavljal sem si kako bom spet od daleč lovil prijatelja namesto da bi leteli skupaj. Vendar se nisem preveč sekiral. Let še zdaleč ni bil končan in poizkušal sem kar najhitreje nadaljevati proti cilju. Kljub temu, da sem moral okoli hriba po katerem je pihal rahel pobočnik sem nad Vitovljami, ko sem prišel okoli pobočja kaj kmalu uzrl kolega kako sučeta dviganje na približno isti višini kot jaz. Očitno obvoz okoli Čavna zaradi pobočnika ni bil tako kritičen kot sem si predstavljal. In spet sem si postavil že neskončnokrat postavljeno vprašanje. Je bolj pametno vrteti slabše dviganje in se peljati čez hrib, ali se peljati po daljši poti okoli hriba in vrteti malo boljše dviganje? V tem primeru sem najbrž naredil prav, da nisem ustrajal nad Golaki in sem se zapeljal naprej. Verjamem pa, da se velikokrat dogodi tudi obratno. Pa smo spet pri tem zakaj rad letim z jadralnim letalom. Ker je vsak polet nekaj posebnega, ker tudi, če že tisočič preletiš določen greben se še vedno lahko veliko načučiš iz tega poleta, ker nikoli ne veš kaj te čaka, ker nikoli ne veš ali si se v določenem trenutku odločil najbolj optimalno in se to lahko prepričaš šele, ko analiziraš svoj polet. Če se vrnemo nad Vitovlje in moja kolega, ki sta pridno vrtela meterček nad anteno južno od Čepovana. Potrdita mi, da imata dviganje in odločim se, da se jima pridružim, če bo le možno. Zaradi Banjške planote, ki je zelo ravna ne upam hitro nadaljevati in se poizkušam tihotapiti čez greben, ki poteka od Vitovelj porti Čepovanu a mi ne dela kot si želim na pol poti do dviganja pa mi kolega le to še zapustita. Še dobro da sta ga, kajti odločim se, da vseeno poizkusim srečo na približno istem mestu in tako malo severno od tam kjer sta prej vrtela Sandi in Boštjan dobim dvometerskega »norca«, ki me dvigne v stratosfero. »Sotrpina« sta se medtem tihotapila čez hribe severno od Čepovana in sta že skoraj v Mostu na Soči. Think positive flaps negative si mislim in porinem proti Kolovratu nad katerim je lep oblak. Nad Kolovratom se trojka spet združi le da je Boštjan zaradi dviganja nad Mostom na Soči in fenomenalnega planiranja od tam do tu ter dvometraša, ki ga je dobil 500 m višje od naju s Sandijem. Nadaljujemo proti Kobariškemu stolu kjer dobimo lepo dviganje, a ga je Boštjan že zapustil, ko midva s Sandijem šele prihajava vanj. Nato pride trenutek, ko se povsem ločimo. Boštjanu za Kaninom najde 4 metraša medtem, ko ga s Sandijem zgrešiva za nekaj metrov. Rudi v stratosferi porine naprej proti prvi obratni točki medtem, ko se s Sandijem trudiva splezati pod lepe kumuluse visoko nad nama, ki pa nama ne dajo dviganja. Znajdeva se na 1600 m 10 km zahodno od travnika v Nabrojetu (Malborgetthu), ki sva si ga ogledala kak mesec prej. Nekaj časa se mučiva na južnem pobočju, ko pa splezava nad pobočje se znajdeva v 2,9 meterskem dviganju do višine 2700 m. Boštjan je medtem že 20 km pred nama. Ko se v Alpah enkrat spraviš pod bazo nad grebene na tak prečudovit dan kot je bila tista prelepa nedelja in, če je to še na jadralski »avtocesti«, ki se ji reče Ziljska dolina, se stvari začnejo odvijati po enostavnem receptu. Z veliko hitrostjo kar najhitreje pod oblak, zvrteti odlično dviganje in ponavljati postopek dokler gre. Do prve obratne točke sva s Sandijem imela še 50 km, vendar nisem niti za trenutek podvomil da je ne bi dosegla z veliko povprečno hitrostjo. Po opisanem receptu sva se »sprehodila« do točke, se tam rahlo zakvačkala, ker sva pri letališču Nikolsdorf prehitro vrtela »slabo« zgolj dvometersko dviganje, ker sva se znašla pod višino okoliških grebenov. Malo naprej sva spet dobila trimetraša in se povzpela nad grebene, ter se preko Ritk odpravila direktno na Dobrač, ter od tam po vsem znani zgornje savski dolini preko Stola do Storžiča. Opazila sva da je vreme vzhodno od Stola drugačno in precej slabše kot do tam. Oglasi se boštjan in nama sporoči, da mu ne gre najbolje in da se »pobira« v okolici Slovenj gradca. Tudi sama se mučiva okoli Krvavca in ko se spraviva na spodobno višino za nadaljevanje poleta nama Boštjan pove, da se mora za rešitev praktično iz šolskega kroga zahvaliti motokrosistom, ki svoje veščine urijo na neki njivi ob letališču v Slovenj gradcu. Ura je že 15:20 in Sandi računa da nama ne bo uspelo pravočasno obrniti druge obratne točke ter se nama vrniti v Postojno. Sam bi polet rad še nadaljeval, vendar se pustim prepričati, da poleta nima smisla nadaljevati po zastavljeni poti. Še danes se sprašujem kaj bi se zgodilo, če bi se odločil polet nadaljevati naprej. Če pogledam sedaj doma s kavča si mislim, da bi moral polet nadaljevati in tvegati pristanek v Lescah ali pa nekje po poti med Lescami in Postojno. Dan je bil še lep, kumulusi tudi, časa je bilo še nekaj in že večkrat sem delal dolet domov z Blegoša. Kdor ne tvega nikoli nikamor ne pride. Boštjan ima do obratne točke še 6 km v trenutku, ko midva obračava nekje med Goltemi in Velenjem na 56 km do obratne točke. Z lahkoto nadaljujeva nazaj do Lesc ter nad Dobrčo in lepim kumulusom nad letališčem navrtiva dovolj višine za nadaljevanje poleta proti Jelovici nad katero je bil lep kumulus. Veva da se morava v Lescah spraviti čim višje, kajti če nama kumulus ne da obetanega se znajdeva nad planoto s katere ni lahkotne rešitve. Po poti do kumulusa opaziva da nama ne bo dal obljubljenega dviganja zato se poizkusiva prebiti na južno pobočje spodnjih Bohinjskih gora. Le za las nama uspe splezati čez najnižje sedlo nad Podbrdom in znajdeva se tako nizko na grebenu, da le ta sicer dela ampak ravno toliko da vzdržujeva višino. Po znani »Tolminski avtocesti« se zapodiva do Gemone ter načrtujeva dolet proti domu. Vmes nad Tolminom srečava Črta in Sandi, ki naju slikata in lovita z Goriškim G2. Po obratu v Gemoni po poti nazaj proti Tolminu se nama po radiu oglasi Nejc Faganelj. »Halo banda kje sta?« »Hojla Nejc, na Žagi sem na dveh jurjih, pa ti?« se mu oglasim. »Vidim te. Počakaj pridem gor!« Presenetljivo hitro je Nejc prignal Virusa s katerim je bil v zraku na mojo višino, nakar sem mu moral pozirati. Po sliki sodeč ima kar dober telefon. ;-)

Dolet v Gorico sem delal s Polovnika z 2100 m, ker ni bilo pametnega dviganja, da bi se povzpel na 2400 m kot se je lahko Sandi. Kljub temu mi ga uspe kar dobro slediti. Vipavska dolina dela kot običajno in čeprav ni oblakov lepo napredujeva proti domu. Nad Vipavo nabereva dovolj višine za domov in sam še kujem neke načrte da bi poizkušal še malo pojadrat, vendar letališče dosežem prenizko in ne dobim priključka za nadaljevanje. Med tem je Sandi že pristal in razveselimo se Boštjana, ki javlja dolet. Opozorim ga še da mora biti pozoren na ciljno višino in tudi jaz kmalu za njim srečno pristanem na domačem letališču.
Zakaj namenjam toliko pozornosti trem poletom. Ker se redko zgodi, da s Postojnskega aerokluba na isto nalogo štartajo kar trije piloti, ker je bila ta naloga FAI 500 trikotnik, ker jo je Boštjanu celo uspelo obleteti in ker smo vsi trije s poleti dosegli svoje osebne rekorde v preleteni razdalji z domačega letališča. Sam sem ponovno spoznal, da o uspehu odločajo malenkosti, da ni pomembno samo kako krožiš ampak tudi kako dobro se znaš voziti naravnost, da se človek precej bolje počuti, če si teren za zunaj letališki pristanek predhodno ogleda s tal, da nikoli ne veš ali je na prvi pogled slaba odločitev v resnici slaba ter da ga ni lepšega kot zrak deliti s prijatelji. Zgornji opis je tako namenjen vsem, ki jih vsaj malo zanima jadralno letenje vsem, ki bi se iz naše dogodivščine radi kaj naučili ter vsem, ki bi radi spoznali moj smisel življenja. Vsem prijateljem, s katerimi sem se odpravil na prelet, ki sem jih srečal, slišal po radijski postaji ali pa so bili na ta prečudoviti dan samo z mano nekje v mislih bi se rad iz vsega srca zahvalil za vse doživete prelepe trenutke. Upam da jih bo v prihodnje še več.

Zapisal Miha Premrl

Poleti:

Boštjan (P9): http://www.onlinecontest.org/olc-2.0/gliding/flightinfo.html?dsId=4217003
Sandi (SM): http://www.onlinecontest.org/olc-2.0/gliding/flightinfo.html?dsId=4216790
Miha (PJ): http://www.onlinecontest.org/olc-2.0/gliding/flightinfo.html?dsId=4216673

IGC datoteke: 

Boštjan (P9)
Sandi (SM)
Miha (PJ)

 

Zadnje s foruma

mikepapa / 8th April 2019

Navigacijski plan in preračun težišča

....................

mihakos / 15th March 2019

Re: Varnost letenja

....................

mikepapa / 12th March 2019

Re: Varnost letenja

....................

mikepapa / 12th March 2019

Re: Spomini Draga Gabriela

....................