Od letališkega jadranja do prvih poizkusov preletov

  • Natisni

Pri pregledu literature in člankov po svetovnem spletu sem našel mnogo lepih opisov dolgih in zanimivih preletov. Od letenja v visokogorju do valovnega jadranja, pa Afrike in Nove Zelandije. Ampak čakaj, mene pa zanima kako so izkušeni piloti začeli, kako so se lotili preletov? Je kdo kaj napisal na to temo? Zanima me kako naj začnem, kakšne izkušnje so imeli na začetku, težave, strahove. A so šli na prelet kar tako na način "se zapodim pa bo kar bo". Seveda ne. Ne mora bit tako. In res, po pogovoru z učiteljem, upravnikom in prijatelji v klubu, sem ugotovil, da je postopek ustaljen, a nikjer napisan, opisan. Ni pilotov, ki bi začetne poizkuse večjega oddaljevanja od letališča opisali ali kako drugače delili. Najverjetneje je pomanjkanje opisov malo, ker se kot neizkušeni piloti, "zelenci", nepoznavalci počutimo manjvredne v primerjavi s "starimi mački", ki jim naše poimenovanje preleta pomeni preskok, planiranje na enem manjših odsekov njihove ustaljene poti.
Pa vendarle sem mnenja, da je vsaka delitev informacij lahko koristna, sploh za nekoga ki je enako neizkušen kot sem sam, sem se odločil da opišem moje letošnje prve poizkuse oddaljevanja od letališča (namenoma se izogibam besedi prelet).

Kako se začne?

Z neizmerno željo po raziskovanju in odkrivanju novega. Novih terenov, dviganj, pobočnika, razgretih sten. Novih krajev in pogledov, ki so iz višin res zanimivi  in drugačni kot smo tega vajeni iz vsakdanjega sprehajanja po tleh. Tako iz perspektiv z velikih višin kot pogledi iz zraka od blizu ko letimo v vrhu grebena nas znova in znova očarajo. Da ob občutku svobode in hitrosti  ko preletavamo vrhove grebenov na pobočniku ne govorimo. Vse skupaj je nato še prežeto s tehniko, kartografijo, branjem vremena, ki nam omogoča nadaljevanje poti in uspešno letenje, pravilno tehniko letenja, McReady nastavitvami... Ena velika “mineštra”, ki nas zasvoji in potegne v to, da si želimo še in dlje. Da o prvih poizkusih letenja z določenimi tipi letal niti ne govorim. Prve polete s katerimkoli letalom sem si za zmeraj zapomnil. Najbolj pa mi je ostalo v spominu prvo letenje z P9 in PJ. To so posebni občutki, uresničene želje od malih nog, ko se začne z modelarjenjem.

 

Kaj je za prve oddaljitve od letališča potrebno postoriti?
Seveda se v prve poizkuse preletov ne spustimo kar nepremišljeno. Sam se se najprej pogovoril z učiteljem, prijatelji, upravnikom in tam našel večino odgovorov kako naprej. Začelo se je s pripravami, predvsem risanjem. Zemljevidi z vrisanimi krogi doleta so mogoče za nekatere staromodni, a zame predstavljajo varovalko v primeru, da bi bilo v letalu kaj narobe z električno napeljavo. Omogočajo hiter pregled možnosti doleta tudi na območja na katerih se ne nahajamo oziroma na začetku učinkovit pregled nad možnostmi premika, da zadostimo pogoju doleta do matičnega letališča. Če sem visok tako hitro izvem kam lahko grem in kam ne. Ko so bili zemljevidi pripravljeni, sem si izdelal še takega na katerem imam vrisane tudi zunaj letališke pristanke. Opremljen z zemljevidi sem svoje letališko jadranje začel širiti, ko sem imel za to dovolj višine. Unec, Divača, Koritnice so točke ki so v doletu letališča ob dovolj veliki višini. Sledila je nabava dlančnika in spoznavanje delovanja z uporabo simulatorja letenja. Ob slabem vremenu sem prosti čas izkoristil za obisk terenov za pristajanje. Miha je razkazal terene, prehodili smo skoraj vse in si pogledali kje so pasti (kamni, električni pastirji, kanali). Če jih na hitro naštejem:

Po ogledih terenov sem nekako čutil samozavest ob tem da bi poizkusil leteti proti Ajdovščini. Do Ajdovščine imamo tako rekoč še dve letališči.

Letos sem med letališkim jadranjem z dovolj višine preizkušal skrajne točke kot so Pivka, Unec, Nanos, Vremščica, Lož in nato začel ob kumulusnih cestah širiti lete do Slavnika, Snežnika, Logatca. Najbolj so mi ostali v spominu štirje dnevi. In sicer Koritnice – Čaven (29.7.2012) Laze – Materija (5.8.2012), Pregarje – Lož – Sv. Gora (25.8.2012) in prvi polet z DG-101G Nanos-Snežnik (8.7.2012).

Ker je poizkusov oddaljevanja od letališča kar nekaj bom opisal samo enega, ki ga štejem že za prelet. In sicer polet od Pregarje – Lož- Sv. Gora ali drugače ponesrečen poizkus doseči srebrno C značko in prvi s katerim sem načrtno preletaval točke in dosegel povprečno hitrost nad 70 km/h.

Ta dan se je začel z letenjem z Blanikom L-23. Prešelsem mejo100 ur skupnega naleta in sem lahko prvič samostojno peljal na jadranje sopotnika. Seveda sem to izkoristil in s seboj vzel brata Edija. Leteli smo do Nanosa, Pivke in po uri letenja prepustil letalo ostalim sovrstnikom, ki so bili tako prijazni, da so na začetek vzletne steze privedli PJ ki je bila tedaj prosta. Ura je bila sicer že pozna, sploh zato, ker nas je ob 16:30 čakal piknik in je bilo treba ob uri biti na pristanku. Vseeno sem se pripravil, vedel sem da je JZ soliden in da so termična dviganja zmerna, saj sem jih lahko predhodno preizkusil. Sabo sem vzel pijačo, dlančnik in vnesel let. Manipulacijo z inštrumenti si je vredno ogledati in preizkusiti ko vreme ni naklonjeno letenju. Veliko sem se naučil iz priročnikov na strani http://www.lxnav.com/download/manuals.html največ pa z igranjem v letalu na tleh. Naloge sem sestavil pozimi in sicer tako, da so bile točke v zmernih razdaljah od letališča. Tako lahko npr. hitro sestavimo celo FAI 100km trikotnik in imamo ob ugodnem vremenu vedno dolet na letališče. Nekaj nalog tudi za nas začetnike se nahaja na naših spletnih straneh http://www.aeroklub-postojna.si/index.php/rute in www.jadralnamladina.si

Odpenjal sem malenkost više kot po navadi (700m) predvsem zato, ker me je izučilo, da ob močnem JZ vetru odpenjanje nižje velikokrat privede do predčasnega pristanka. Tokrat sem se po odpenjanju 20 min matral nad Postojno. Ni in ni bilo pravega stebra dokler se nisem premaknil proti V coni. Tu sem opazil, da sem vnesel napačno nalogo, saj sem najavil Snežnik, ki pa tisti dan vsaj meni ni bil dosegljiv, tako da je srebrni C padel v vodo. OK glavo pokonci sem si rekel, pa dejmo vseeno kaj odletet. Odločil sem se da se bom odpravil čim dlje proti Z nato nazaj proti Snežniku kolikor gre in potem nadaljujem proti Vipavski dolini. Proti Obrovu je šlo gladko po kumulusni cesti, vračal sem se hitro z vetrom, nato nadaljeval proti Snežniku, vendar je bilo tam že vse suho in nisem hotel brezglavo rinit proti točki in sem zato obrnil nekje pred Loško dolino. V Postojni sem malenkost popravil višino in se odločil da nadaljujem proti Vipavi kar čez Suhi vrh. Tukaj sem se prvič odločil da samostojno preletim Nanos in nadaljujem vsaj do Čavna. Vedel sem ,da je možnosti za pristanke veliko, vedel sem pa da mora pobočnik ob tem vetru 100% delat. Brez večje izgube višine sem planiral do izvira Hublja, tam malo kolovratil ko je mimo pripeljal ZM. Ravno tam sva se srečala, ko sem prvič, ko me je peljal po Vipavski dolini, odnehal in se vrnil. Javil sem se mu po postaji in ga vprašal če gre slučajno še do Sv. Gore. Ker je pritrdil sem sklenil da grem za njim. Naslednji pristanek ob zapletih sem imel pripravljen v Ajševici. Tukaj sem prvič občutil tisto, kar mi je Miha pravil »Ko boš prvič na Postojnskih 200 ali manj od Čavna naprej bo šele zanimivo«. In res. Leteli smo hitro, ob pobočju, med padalci, ampak zbrano, vedoč da pobočje odlično dela in da ne bo težav s povratkom. Pogled na Laka pred mano je bil enkraten. Toliko sem užival, da sem pozabil na fotoaparat. Mogoče pa tudi zato, ker je tako letenje od mene zahtevalo popolno zbranost. V mislih sem imel besede učitelja Rudija ko mi je dajal napotke, da moram ob pobočju leteti hitreje in z nosom stran od pobočja, a dovolj blizu kjer je dviganje. Za sabo smo pustili zmajarsko rampo, Lijak, Škabrijel in že smo bili na Sv. Gori. Lepo je bilo obletet cerkev, pogled iz ptičje perspektive je prav zanimiv. To je bila točka ko sem se zavedel da sem pa že zelo daleč od letališča, kar me je veselilo. Vračali smo se za Škabrijelom mimo Lijaka naprej proti Čavnu. Vsake toliko sem pogled usmeril proti Ajševici, sploh zato, da se oko udomači in točno ve kje je steza (ta je namreč nekoliko slabše vidna ali skrita med drevesi). Tukaj je bilo letenje še hitrejše in nižje kot proti Sv. Gori. Lak je pri večjih hitrosti učinkovitejši od DG 300, zato sem počasneje letel sploh v dviganjih. Malce sem zato zaostajal. Kljub temu je šlo  hitro in brez zapletov, na rampi je bilo dviganje, na Čavnu je bilo dviganje, skratka celo pobočje od Lijaka do odbojne table na Nanosu ni bilo treba niti enkrat zavrtet. Od Čavna sem se odpeljal nekoliko hitreje skozi spuščanje na greben (Izvir Hublja), nato po grebenu nadaljeval mimo Podrte Gore in Zemona proti Nanosu. Na odbojni tabli sem malce popravil višino in nadaljeval mimo Sv. Hieronima do antene. Tam sem McReady nastavil nekoliko višje (4) in nabiral višino dokler nisem imel 200m rezerve in tako nadaljeval proti kamnolomu v Razdrtem v smeri Orehka. Matija me je opozoril, da neposredno proti letališču ne bo šlo, saj lahko zaradi Z vetra za Nanosom pričakujem močnejša spuščanja. Vedel sem tudi, da z vetrom od kamnoloma naprej nebi smelo biti težav. In res, toliko je bilo rezerve, da sem letel hitreje kot 180 km/h in prišel v zono ravno na 450m QFE kar je toliko kot je inštrument pokazal ob trenutku, ko sem se odločil za dolet, kljub temu da sem šel malo bolj naokoli.

Na koncu dneva je sledilo pospravljanje letal, popisovanje ur letenja ter nalaganje let na OLC in piknik ob 50 letnici Andrejevega letenja.

Pristal sem zelo vesel in navdušen predvsem nad naslednjimi podobnimi poleti, za katere sem si s tem poletom odprl vrata, a vseeno z nekoliko grenkim priokusom, saj bi ob pravilni najavi let lahko štel za srebrni C. Aja ne, Matija mi je pomagal od Čavna do Sv. Gore. Sicer pa počasi se daleč pride, se je pa zato izziv in nadaljnje samostojno spoznavanje Vipavke doline preneselo v naslednjo sezono. Dolgčas naslednje leto vsekakor ne bo!

Povezava do poleta:

http://www.onlinecontest.org/olc-2.0/gliding/flightinfo.html?dsId=2717243

Zahvala za uspešno sezono gre vsem klubskim kolegom, predvsem pa učiteljema Rudiju in Matiji, upravniku Francu, prijatelju Mihi, Primožu in vsem soletalcem za delitev nasvetov ter še posebej pilotom vlečnih letal. Upam da bo tudi naslednja sezona vsaj tako uspešna.

S&di