FAI 500 km

  • Natisni


Ker je sedaj mrtva sezona in se nam očitno pozna abstinenčna kriza mrzlično pregledujem v razpoložljivem času kaj in kje se kaj dogaja v jadralnem letenju. Nekateri so si privoščili letenje v Afriki, mi sirotki pa lahko sedaj samo premlevamo v glavah kaj in kako smo v preteklosti leteli. Ker v lanskem letu nisem prav veliko letel , bi zato da vam te dolge dneve skrajšam rad opiasal let, ki je kolikor vem še vedno najdaljši prelet v FAI trikotniku, narejen s startom na letališču Postojna. 

 V pomladi 2011 smo zaradi ugodnih vremenskih razmer v AK Postojna bili jadralci kar zelo aktivni. Posebno po uspešnih letalnih dneh nikakor nismo mogli domov (pa saj doma že vse poznaš) in smo v prijetni družbi razpredali o svijih hotenjih, svojih željah. Tako mi je Boštjan povedal da ima načrtovan FAI 500 km trikotnik s startom v Postojni, kot prvo obratno točko ima Mauntendorf v Avstriji, nato Silian in nazaj v Postojno. Te obratne točke so mi ostale v spominu, a nekih strašnih želja in načrtovanj pa za tak prelet nisem imel. Vendar, pa je slučaj hotel ,da sem po nekaj dneh videl priloznost in jo tudi uspel izkoristiti.

Tako smo za dan 22.04.2011 videli , da je dobra vremenska napoved. Luka me je začel prepričevati naj ta dan grem z njim letet v Lesce, saj so Lesce kot izhodišče boljše od Postojne in tudi vrnitev v poznih urah je mnogo bolj enostavna. Toda jaz sem svojega Laka imel v Postojni in nikakor se mi ni dalo prevažat iz Logatca v Postojno po letalo potem pa v Lesce. Škoda časa, sicer pa tako kot imam dolg jezik sem moral Lukata dražiti da je iz Postojne bolje kot iz Lesc naredit dolg prelet. Da iz Lesc ne znajo drugega kot po Ziljski dolini na zahod in nazaj in da to njihova preletaška mafija zna to že v miže. Tako sem pač popolnoma neobremenjen prišel v Postojno kjer pa so se kolegi že mrzlično pripravljali na letenje. Seveda sem hitro sestavil letalo ga potisnil na start za smer 02 in seveda nestrpno čakal na vzlet. Pri vzletu se je že kazala tendenca jugo zahodnika vendar je hrbtne komponente vetra bilo zelo malo, tako da smo brez problemov vzleteli. Po obiranju obronkov hribov pri Postojni nad Postojnsko jamo pa je vlečno letalo obrnilo proti Prestranku. Seveda sva se malo zahodno od jadralne zone zapeljala v dviganje kjer se nisem mogel zadržati ,da nebi odpel na višini cca 470m (QFE) Dviganje ni bilo ravno najboljše vendar za relativno zgodno uro kar solidno (11:56) to je okoli 2 do 2.5 m do višine 1450m. Poizkusim malo na jugovzhod nekje nad gradom pri Prestranku in dobim se 100 m. Zdi se mi dovolj in se odločim, da jo mahnem proti Alpam. Naslednje dviganje sem glede na veter pričakoval v zajedi Nanosa na vzhodnem robu in res je delal kar solidno do višine 1650m. Letim kar naravnost proti Cavnu in smer izbiram tako, da mi južni veter nad grebeni pomaga vsaj z manjšim propadanjem če že dviganja ni. Na Čaven pridem tik nad grebenom in poizkušam nekaj zavrteti a se mi ne zdi smiselno, zato nadaljujem proti Lijaku. Pred Lijakom sicer najdem neko dviganje a je slabo , tako da s 750 m uspem splezat na slabih 950m poizkusim srečo bolj proti Čepovanu in že preletim na zahodni rob Čepovanske zajede. A s te višine ne upam poizkusiti do Tolmina. Na 750m obrnem nazaj proti Ajdovščini dokler sem še toliko visok, da lahko pridem vsaj preko roba pri Vitovljah. A k sreči mi ni potrebno povsem nazaj saj že na vzhodnem robu Čepovanske zajede najdem dviganje, ki z gosposkimi 1.6 m/s mi da neverjetno višino 1250m. Po plazenju v krošnjah se mi to zdi dovolj za poizkus, prileteti do Tolmina. Tako se privlečem do vzletišča padalcev nad Tolminom na 557m kar pomeni, da sem precej pod vrhom hriba. Kar nekaj padalcev je nad menoj a nikomur ne njim, ne meni ne gre kaj dobro gor. Muke trajajo kar četrt ure in končno ko sem uspel zlesti nad greben tako, da sem lahko varno zavrtel cel krog, uspem izkoristiti dviganje, ki postane na momente močno tudi 3,5 m/ sec in tako zlezem na 1250 m. Odpravim se proti Krnu in ves čas ob hribu izkoriščam pobočni vzgornik, preskočim z grebena Vršiča mimo Javorščka na Svinjak. Če že nisem visok sem pa vsaj na terenu kjer vem za vsako skalo za vsak greben kje bo delalo in kako se peljati. Tako na grebenu Svinjaka zlezem s 1160m na 1750m s kar solidnim povprečjem 2.5m/sec. Preskočim na Krnico in po njenem grebenu nadaljujem proti Jalovcu in Mangartu, ga obletim malo nad sedlom in poizkusim nad plazom srečo. Ker sem se razvadil v zadnjih dviganjih nisem zadovoljen in se kar s 1630m zapodim proti Dobraču. Preden zapustim Julijce na koncu grebena najdem še malo dviganja, se povzpnem za 200m in vesel, da sem že naredil kar lep kos poti poizkusim in pokličem Lukata. (ura je 13:40) Takoj se mi oglasi in ga zanima kje sem. Povem mu, da prihajam proti Dobraču in zanima me kje je, ker se ga tako dobro sliši. Presenečen sem ,ko zvem, da je šele na Kepi. Jamra kako v Lescah ni bilo šleparja in tako naprej. Nakar pravi ,da me bo že ujel. Res je iz Lesc do Kepe le malo več kot pol ure, a vseeno se mi zdi zelo počasen, oziroma mi potrjuje, da je vožnja do Lesc čista izguba časa. Zato ga podražim, kako me ne bo mogel ujeti in v glavi se mi porodi ideja, smer proti Mautendorfu. Dobrač me pričaka z norcem v zajedi kjer mi prime na 1530m in me izstreli na slabih 2200m s povprečjem 4m/sec. Zapodim se proti severu kakih 15st. bolj na vzhod in preletim dolino ki se vleče proti Špitalu, na levi vidim jezero in na prvem hribu mi prime na dobrih 2000m z 3.2 m/ sec do 2460m. Nadaljujem po občutku v katero smer moram iti. Poizkusim na dlančniku najti Maunendorf, a zaradi sonca direktno v ekran ne vidim točno katera točka je, kje se pa točno nahaja glede na hribe po katerih prvič letim pa tudi ne vem. Nekako najdem neko točko na dlančniku kjer razločim le,da se začne na M in ne da bi preveril (snel dlančnik z nosilca in res prebral kaj piše ) kliknem navedeno točko. Po nekaj kilometrih opazim spremembo smeri, za kar približno 45st. proti zahodu. Ne sekiram se kaj dosti in si mislim, da sem Maunendorf videl cca 10 km bolj vzhodno od točke kjer sem obrnil. Kar pa seveda ni res. Vnesem si novo točko, odločil sem se za Lienz , (ga dobro razločim na ekranu) od tam naprej pa pot proti zahodu poznam. Ko preletim Špitalsko dolino na Krojcgrupe vidim nadaljevanje poti po južni strani grebenov. Hribi zelo dobro delajo in se poslužujem tudi markacij "planktona" kateri je v glavnem višje od mene, pa jaz ne letim ravno nizko. V povprečju se drzim na 2000 do 2500m in tako pridem skoro do Lienza. Tu pa se mi oglasi Luka in pove svoj položal, da je severno od Lienza. Razmišljam kje naj preletim dolino. Odločim se preskočiti na južno stran Lienzdolomitov saj ta del dobro poznam . Ko prečkam Lienzerne pa se polg mene pojavi Luka in skupaj preskočiva dolino na sever v visoke Alpe, malo pred Silianom. Skupaj je mnogo lažje in tako nadaljujeva malo naprej od Brunica. Pogled na uro pa pravi da moram počasi obrniti saj je že skoro 4 popoldan . Tako se odločim in na višini 3000m obrnem proti domu. Luka me vpraša če ne mislim iti vsaj do Štercinga. Ja mikavno je a ali bom potem uspel priti še domov v Postojno. Odgovorim mu da moram še do Postojne, obrnem in hitim nazaj. Običajno je pot nazaj hitrejša in tudi sedaj se držim visoko in kar hitro napredujem proti Lienzu. Na zadnjem grebenu pred Lienzem je dežurno dviganje, ki dobro dela in me izstreli na 2800m tako da grem kar direktno preko Lienzernov v Ziljsko dolino. Gre kar dobro in dokler sem visoko se niti ne sekiram ker ni vmes nobenega pravega dviganja. Šele ko že z Ritk (ta del hribov je Janez Pintar uspel poimenovati Ritke) preskočim naprej na greben, ki se nadaljuje severno od Šmohorja najdem na 1400 m dviganje ki mi da 1900 m višine. Nadaljujem proti vzhodu. Nazaj v Julijce ne upam če nisem dovolj visok, drugje kot preko Predela, pa še za to potrebujem višino vsaj malo pod vrhom Višarij (cca 1600 m) Tako vzhodno od Šmohorja navrtim na dobrih 2000m in planiram direktno preko Višarij in Predela na Svinjak kjer na začetku Bavškega Grintovca najdem dviganje. Uspem splezat na 1900 m in računam na Krn, kateri naj bi mi, preskrbel dobro zalogo višine. Ko pa pridem nanj, pa se trudim a nič pametnega iz tega. Morda sem dobil nekaj metrov vendar je škoda časa in odplaniram tako, da se najprej držim do Plav desnega grebena nad Sočo. Pri Plavah običajno celo malo dela potem pa preko jezera na Avčah direktno proti Vitovljam. Višine se mi še kar izhajajo in računam, da bo Vipavska dolina se kaj dala. Tako pridem do Čavna na višini 750 m kar je malo pod grebenom. Naslonim se na breg in se skušam optimalno peljati naprej. Dela ravno ne. Preskočim na Kovk nad Hublom. Doleta v Postojno nimam saj sem visoko le 570 m. Nad Kovkom naredim zavoj a je le izguba višine. Preskočim na Nanos pri Vipavi. Upam, da bom dobil kaj višine pri cerkvici svetega Hieroniuma. A tja pridem pod 400 m in cerkvico gledam navzgor. Pri mc 1.8 nimam doleta. Poizkušam pridobiti višino. Nekaj dela a ker je že pozna ura (5:57 popoldan) ni niti za pričakovati ,da bo kaj več. Pridobim nekaj višine, prestavim mc na 0.5 in pokaže se dolet na 40m. Rezerve ni praktično nobene. Računam, da če ne gre gor, ne gre tudi dol. Odločim se in povečam hitrost na 180km/h in z višino 360 m zapustim Nanos. Tako kot vedno jo mahnem na grebene pri kamnolomu a sem nizek. Kako vegasta je Postojnska kotlina vidiš šele ko si v podnu. Upam, da bom pri Hrušovju imel še višino, da grem po grebenu, saj umik z grebena pomeni let v zavetrju hriba kjer je vzdolnik. Pri Hruševju pa na greben niti ne morem, saj imam samo še 200m. No nekaj višine pa imam še v hitosti saj še vedno letim z 150 km/ uro. Jokam po radiu kako da prihajam iz smeri Nanosa in da sem namenjen na direkten pristanek v smer 20. Odobrijo mi saj k sreči ni nekega prometa. Dilema. Kako preko gozdička. Odločim se za avtocesto saj se ravno na začetku gozdička začne spuščati proti Postojni in daljnovod je nad njo nizko v dolinici. Res se teren v useku kar dobro spusti tako, da tudi občutek ni pretirano nizek. Ko preletim daljnovod (Jaka me je po radiu prijazno opozoril nanj) vidim, da se bo kar v redu izšlo. Zmanjšam hitrost (takoj dobim cca 30 m) izvlečem podvozje ,nastavim "flape" na L in po zavoju na še kar solidni višini (nad 50m) normalno pristanem v 20 in se ustavim skoraj pri prikolicah. Praktično vsi so že na tleh. Srečen sem zaradi uspešnega povratka, pa čeprav je bil nizek. (potem ko te je pošteno strah si seveda kot petelin na gnoju) Seveda takoj odhitim prijateljem povedat kje sem vse bil, posneti moramo let iz Kolibrija... Pri pregledovanju leta, pa smo ugotovili, da sem ta dan uspel preleteti skupno 551.6 km v 6:10 ure oz FAI trikotnik 504.3 Km v 6:04 ure. 

Moram priznati, da nisem računal na FAI 500 trikotnik saj sem pri prvi obrani točki kar precej zašel iz smeri. Če bi bil pripravljen na tak let, je pa vprašanje ali bi ga uspel narediti, saj potem ne bi bil tako sproščen cel čas, kar pa bi verjetno imelo za posledico več napak.
Upam, da sem s tem opisom vsaj koga v tej abstinenčni krizi razveselil. Se vidimo v zraku!

Zulumike.(Matija Žnidaršič)