Šola jadralnega letenja

Šola motornega letenja

 

Šola jadralnega letenja

 

Naštetih je nekaj dejstev kako in zakaj postati pilot jadralnega letala, ki razbijajo marsikateri stereotip o jadralnem letenju.

  • pilot jadralnega letala lahko postane skoraj vsaka povprečna oseba, stara vsaj 16 let,
  • jadralno letenje je precej cenejše od motornega,
  • jadralna letala poleg vetra (pobočnika) izkoriščajo tudi topel zrak, ki se dviga in mu pravimo termika,
  • z jadralnimi letali se ne leti le okoli letališč, temveč z njimi izkušeni piloti lahko opravijo več sto, neredko tudi tisoč kilometrske prelete,
  • jadralno letenje je najbolj čist in okolju prijazen način letenja,
  • jadralno letalo ima lahko tudi pomožni motor za vzlet, v nasprotnem primeru jadralno letalo v zrak potegne motorno letalo ali vitel,
  • jadralno letenje je lep in zanimiv način spoznavanja, kako majhen in lep je naš svet.

Kako poteka šolanje lepo predstavita spodnji video in fotogalerija.

V nadaljevanju si lahko preberete, kako do izpita in dovoljenja pilota jadralnega letala ter nekaj opisov vtisov naših nekdanjih učencev.

Kako do izpita za pilota jadralnega letala

 

Postopek za pridobitev dovoljenja pilota jadralnega letala je približno enak kot postopek za pridobitev vozniškega dovoljenja za avto. Da se nekdo lahko vsede v jadralno letalo in se začne učiti pilotirati, mora najprej opraviti zdravniški pregled 2. razreda (stran 32 dokumenta v povezavi). Nato je šolanje v pooblaščeni letalski šoli v aeroklubu razdeljeno na tri dele. V prvem delu kandidat za pilota jadralnega letala opravi teoretično izobraževanje, sledi osnovno praktično usposabljanje z učiteljem, tretji del šolanja predstavlja samostojno letenje v okolici letališča pod nadzorom učitelja, ki se zaključi z izpitom za pridobitev dovoljenja pilota jadralnega letala. Načeloma je to šolanje možno opraviti v enem letu, vendar je to odvisno od številnih pogojev, v prvi vrsti pa od zavzetosti samih kandidatov.

Teoretični del šolanja se običajno prične v poznih jesenskih in zimskih večerih, ko so noči ob vikendih dolge in dnevi kratki. Med predavanji kandidati spoznajo osnove teorije letenja, gradnje letal, navigacije, meteorologije ter se seznanijo z instrumenti in opremo v jadralnih letalih. Z internim klubskim testom teorije kandidati učiteljem in sebi dokažejo, da so teoretično dovolj podkovani za nadaljevanje šolanja z letalom. Učenje pilotaže se izvaja na letalih tipa Blanik L-13 A ali Blanik L-23, kjer učenci pod budnim očesom učitelja opravijo osnovno šolanje do prvega samostojnega poleta. Kdaj kandidat opravi prvi samostojni polet je odvisno predvsem od njegovih sposobnosti upravljanja z letalom. Po navadi se to zgodi okoli 40. šolskega poleta. Nato pod vodstvom učitelja učenec opravi še 20 samostojnih šolskih poletov in s tem si zaključil osnovno šolanje. Osnovno šolanje se po navadi izvaja v poletnih mesecih v popoldanskem času in ob vikendih, ko ima večina čas (vedno v dogovoru s kandidati). Cena osnovnega tečaja se giblje okoli 1800 € (cene se v prihodnosti lahko zaradi cen letalskega goriva spreminjajo), kar zajema teorijo in 60 šolskih poletov. Po opravljenem osnovnem šolanju je kandidat usposobljen za letenje v bližnji okolici letališča, kjer mora po predpisih naleteti 30 samostojnih ur pod nadzorom učitelja s tal, da se lahko prijavi na izpit. Izpit se opravlja na Ministrstvu za promet, kjer opraviš teoretični del izpita s pisnim testom. Odgovoriti je treba na vprašanja, ki jih vsebuje katalog izpitnih vprašanj. Kandidat uspešno opravi ta del izpita, če ima vsaj 80% pravilnih odgovorov na deset vprašanj iz vsakega predmeta oziroma poglavja v katalogu (ni tako zelo težko kot izgleda, saj vprašanja poznaš v naprej). Sledi izpitni let s človekom z agencije za letalstvo in pridobiš dovoljenje pilota jadralnega letala. Dovoljenje velja dve leti in ga je potrebno podaljševati oziroma obnavljati, če izpolniš predpisane pogoje.

 

Opis doživljanja šolanja skozi oči učencev

 

Že od nekdaj sem imel željo, da bi se naučil leteti. Ker se zaradi različnih razlogov nisem mogel začeti šolati že prej, sem se odločil, da to storim letos, ker sem postal polnoleten, si pridobil vozniško dovoljenje, kar mi je vse skupaj zelo olajšalo.

Tako sem se že lansko jesen (2010) začel malce zanimati naokrog, kje bi lahko spomladi naslednje leto(2011) začel s tečajem pilota jadralnega letala. Odločil sem se, da se grem pozanimat v aeroklub Postojna. Dobil sem številko Boštjana Rudolfa (mojega učitelja) in takoj po prvem telefonskem klicu sem vedel, da sem se odločil prav, da poskusim s šolanjem prav na tem letališču. Takoj sva se dogovorila za datum kdaj se lahko oglasim na letališču. Ko smo se dobili so mi razkazali  prav vse, pogovorili smo se glede šolanja, na koncu pa sem dobil še informativni let, da sem se lahko prepričal, če je to res zame. Če bi pred tem dvomil o tem ali naj se šolam bi se po poletu z jadralnim letalom dvomi zagotovo razblinili. Bilo je res fantastično.

Spomladi smo začeli s predavanji. Z zelo zanimivimi temami in zelo dobrimi predavatelji so predavanja minila zelo hitro. Zgodaj poleti smo začeli s praktičnim in najbolj zanimivim delom šolanja. Ker se nas je šolalo več smo se vedno skupaj dogovorili kdaj naj bo naslednji termin šolanja kdaj nam najbolj ustreza in tako smo se prilagajali drug drugemu. Na začetku smo se šolali proti večeru, ko je bilo ozračje najbolj mirno. Med vikendi (sobota, nedelja) pa smo delali šolske kroge dopoldne in potem še popoldne. Pozneje smo začeli leteti tudi v vetru, da smo se naučili kako upoštevati in operirati z vetrom. Ko smo imeli zadostno število ur in ko so ocenili, da smo sposobni za somostojen let smo prvič poleteli sami brez inštruktorja (26.6.2011). Potem smo morali nabrati še nekaj samostojnih štartov. Zatem pa smo najprej šli na nekaj jadranj z inštruktorjem, da nam je pokazal kako to dejansko zgleda v zraku. Kar na enkrat pa je prišel čas, ko smo lahko začeli jadrati samostojno. Po naletenem zadostnem številu ur smo se prijavili še na teste, ki smo jih tudi uspešno opravili.

Samo šolanje mi je bilo zelo všeč. Na letališču se je vedno dogajalo kaj zanimivega, pogovarjali smo velikokrat o nam seveda najljubših stvareh. Kadar je bilo potrebno smo bili  seveda zelo zbrani in resni, po letenju pa ni bilo dneva, da se nebi nasmejali skoraj do solz, no včasih tudi do njih. Hitro smo navezali dobre prijateljske odnose prav z vsemi člani kluba (s starejšimi, kot tudi z mlajšimi). Nasplošno sem bil nad šolanjem in sploh nad vsem zelo navdušen, sedaj pa bom s pomočjo prijateljev poskušal pridobiti še več znanja, več izkušenj, in vem da mi bo letenje vedno v veselje in užitek.

 

Nejc Mivšek

Hlevni Vrh, 6.12.2011


Letalski pozdrav vsem, ki tole berete. 

Osebno sem se začela zanimati za ta adrenalinski šport bolj pozno, čeprav me je samo letenje očaralo že kmalu po končani osnovni šoli. Šele po vpisu na fakulteto sem spoznala prijatelje iz aerokluba, ki so zame vsekakor naredili enkratno reklamo za jadralno letenje. Še isti dan sem se namreč odločila, da se temu nikakor ne odpovem, čeprav so me sprva bolj veselili bencinski hlapi. 

Seveda je bilo na začetku najprej potrebno osvojiti teorijo, ki je prav tako zanimiva. Se pa vsekakor ne more primerjati z začetkom pravega letenja z najboljšim prijateljem Blanikom .Smile Tista prava nebesa pa so, ko jadraš sam, ker veš, da je vse odvisno samo od tebe. Takrat živiš in dihaš samo za to in tega nikdar ne pozabiš.

 

Anita


 Prvič sem prišel na letališče maja. Najprej sem spoznal delovanje letališča in potek jadralnega dne ter kmalu tudi opravil prvi let. Kmalu sem začel pomagati pri zapisovanju vzletov in pristankov, zapenjanju vlečnega in jadralnega letala, pomagal pri vzletu... Avgusta smo začeli s šolanjem. Naša inštruktorja sta bila Matija in Boštjan. Po informativnem letu smo začeli z zonami, ob dobri termiki pa smo odšli tudi na jadranje po okolici letališča. Po približno 40 zonah smo opravili prvi smostojni let. Ko smo odleteli dovolj samostojnih zon smo sami odšli tudi na jadranje. Spomladi bomo z letenjem nadaljevali in se pripravili na izpit za pilota jadralnega letala.

Maks


 

Po vrsti dokaj uspešnih poletov brez večjih napak, se je začelo pojavljati vprašanje: "Ali že znam dovolj, da bom lahko šel sam? Sem dovolj pripravljen?"

Pride dan, ko se že ve da bom verjetno laširal. Treba se bo zbrati, pokazati znanje, samozavest in izpeljati to kar sem se namenil.

Prvi polet grem še z Mihom, ni brez napak, vendar vem kje sem ga polomil. Drugi polet se Miha in Boštjan zamenjata (verjetno da uskladita mnenja pred...).

Pred poletom mi glas iz zadnje kabine reče: Letiš ti! Jaz bom tiho. Na to se kar navadi saj boš verjetno šel kmalu sam, vendar še ne pomeni da če sem tiho, da vse delaš prav. Navadi se upravljati letalo tako kot ti želiš. Ti si letalo!

Polet spet ni brez napak, Boštjan pove kako in kaj bi moral narediti, da bi bilo popolno, jaz pa že iz njegovega govora in izbora besed vem kaj bo rekel na koncu: "Naslednji polet greš sam? Se strinjaš? Si pripravljen?"

Zavezovanje pasov zadaj in priprava kabine traja dlje kot sem pričakoval. Medtem že desetič preverim kabino in preigravam scenarije kaj in kako narediti v določeni fazi vzleta, da me ne bo presentila kakšna strgana vrv na nizki višini, jaz pa obrnjen stran od letališča.

Ptica in jaz čakava. Vleče se. Zapremo kabine in sedaj sem sam z njo, kot v nekakšni tanki kapsuli ki me bo ponesla tja gor. Šleper zategne, letalo se malce strese, dvignem palec, javim da sem pripravljen, šleper tudi, štart javi potrditev.... in čez nekaj trenutkov se odpeljeva po travi. Gre hitro, preseneti me lahkost letala, na majhnem kuclju trave poskoči in odlepi. Letalo je lažje. Spomnim se da sedaj nimam takšne vzletne teže in da bi to lahko pričakoval. Prvi, drugi, tretji zavoj vleke,...vse ok....sedaj sva dovolj visoko da naredim že s te višine normalen šolski krog. Medtem štart javi višino vleka na 500m. To mi ustreza. Bo dalj trajalo in bom lahko še malo treniral zavoje in nitko.

Ozračeje je mirno. Letalo se lepo odziva. Letališče leži pod menoj. Vem da me spremlja kar nekaj parov oči. Sva že na višini za odpenjanje, šleper zaniha, odpnem in javim. Sedaj sem sam, lahko letim tako kot hočem.

Začnem delati zavoje v osmicah, takšne da bom imel lep položaj in pravo višino za v šolski krog. Ne razmišljam o ničemer drugem kot o horizontu, pišu vetra in nitki v zavojih. Lepo je.

Višine hitro zmanjka. Treba bo začeti šolski krog. Višina prava? Oddaljenost prava? Pazi na hitrost v finalu!

Malce sem spet preblizu letališča, vendar to kompenziram s podaljšanim letom vzdolž letališča, 3. zavoj je OK, malce sem visok, dam ven zavore na pol, nos se potopi, 4. zavoj je na pravi višini, točka dotika se približuje, kot prileta se zvišuje, zavore na polno ven in točka dotika ostane tam kjer mora biti. Ravnanje je mehko, dotik je lep, kratka vožnja po tleh in letalo se ustavi. Meni se zdi OK. Bomo videli če so tudi ostali tega mnenja.

"Postojna, kako je bilo?" vprašam na štart. Mihov glas v smehu javi da je letalo celo in pilot živ. Smejemo se.....

 

Bravo ekipa in hvala da ste mi omogočili te občutke!

Grega


 

 

Zadnje s foruma

mikepapa / 8th April 2019

Navigacijski plan in preračun težišča

....................

mihakos / 15th March 2019

Re: Varnost letenja

....................

mikepapa / 12th March 2019

Re: Varnost letenja

....................

mikepapa / 12th March 2019

Re: Spomini Draga Gabriela

....................